Sledi Asa

Leta 2018 je ljubiteljski raziskovalec na območju Bohinjsko-Tolminskih gora odkril dele neznanega letala iz prve svetovne vojne. V naslednjih letih so bila na območju strmoglavljenja opravljena arheološka izkopavanja, ki so z množico najdb potrdila, da gre za nemško letalo DFW C.V. Celovita arheološko-zgodovinska raziskava je postregla s kopico dognanj, ki so letalo in posadko dvignila iz anonimnosti. Danes vemo, da je nemški izvidniški dvokrilec DFW C.V s svojo posadko, ki sta jo sestavljala pilot podoficir Wilhelm Bolte in opazovalec Edmund von Glaß, svoj zadnji polet opravil 16. oktobra 1917.

V današnji oddaji Sledi časa bomo izvedeli, kam segajo začetki nabožnih pesmi v slovenščini pri verskih obredih za večje krščanske praznike, in se posvetili premalo poznani Klosterneuburški evangeljski pripovedi, ki je pri nas znana kot Kranjska Marijina tožba. Gosta oddaje bosta zaslužna profesorica, raziskovalka srednjega veka dvojna doktorica Nataša Golob in doktor Aleksander Bjelčevič z oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.

Pred 6600 leti je naše kraje, še zlasti pa Bohinjski konec, stresel potres, ki je po moči daleč presegel vse, ki jih je zabeležila zgodovina. Mnogo močnejši je bil od znanega ljubljanskega pa celo od idrijskega potresa iz začetka 16. stoletja. Sledi o tem silovitem tresenju tal v daljni preteklosti so našli globoko pod dnom Bohinjskega jezera. Kakšna je bila takrat pravzaprav okolica našega največjega jezera in kaj nam o alpskem prostoru in ljudeh, ki so tam živeli v oddaljenih tisočletjih, povejo jezerske usedline? V to zgodbo so nas v Sledeh časa odpeljali geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Maja Andrič in dr. Nina Caf ter arheologinja dr. Jana Horvat z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Foto: Bohinjsko jezero, Wiki Commons

O razburkani življenjski poti enega najbolj kontroverznih slovenskih pisateljev preteklega stoletja - partizana, boema, ženskarja, političnega zapornika in človeka brezkompromisno svobodnega duhaEden naših najpomembnejših literarnih zgodovinarjev, Dušan Pirjevec, je menil, da slovenski literarni junaki pogosto niso gospodarji svoje usode, temveč se zapirajo v svoje trpljenje ter igrajo pasivno vlogo žrtve, in verjetno bi lahko rekli, da je nekaj tovrstnega sentimenta nedvomno del našega nacionalnega značaja. Morda so prav zato posebej zanimivi ljudje iz naše zgodovine, ki temu stereotipu ne ustrezajo. Eden takih je nedvomno pisatelj Vitomil Zupan. Svojo pustolovsko pot je začel že v mladosti, ko se je podal v svet in delal na ladjah ter razgrajal v pristaniščih, kasneje se je pridružil partizanom v drugi svetovni vojni, po vojni pa je bil leta zaprt zaradi svojega ekscesnega načina življenja in norčevanja iz oblasti. Vse to je nato popisal v vrsti avtobiografskih roma

Regionalna, kaj šele lokalna zgodovina pogosto pade iz fokusa, kajti Slovenci še vedno razrešujemo temeljna poglavja nacionalne zgodovine. Tako zavedanje, da so velike zgodbe stkane iz množice manjših, odpade na ljubiteljske raziskovalce, arhivarje, zbiratelje in tudi dokumentariste. V Dokumentarnem uredništvu tako mnogokrat posežejo po izgubljenih drobcih zgodovine najrazličnejših slovenskih krajev in pokrajin. Marko Radmilovič je tako na domačem pokopališču v štajerski vasici Svečine našel zapuščen nagrobnik in okoli njega spletel zanimivo zgodbo.

Današnja feministična scena v Sloveniji je začela nastajati sredi 80. let prejšnjega stoletja, ko so se pojavile prve avtonomne ženske skupine. Konec leta 1984 je začela delovati ženska sekcija pri Sociološkem društvu v Ljubljani. Kmalu zatem pa je nastala feministična skupina Lilit, ki je konec 80. let seznanjala slovensko in jugoslovansko javnost z raznolikostjo ženskih identitet, govorom o enakosti spolov in novimi aktivističnimi pristopi. Sekcija Lilit, ustanovljena je bila pri ŠKUC-Forumu, si je med drugim prizadevala za obstoj varnega ženskega prostora, ozaveščanja javnosti o položaju žensk, za povezovanje žensk v regiji in za pomoč ženskam, ki so žrtve intimnopartnerskega nasilja. Ob mednarodnem prazniku žensk smo v oddaji Sledi časa spregovorile o zgodovini tega edinstvenega ženskega gibanja, pod pokroviteljstvom katerega je nastal tudi prvi SOS telefon za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja, ki obstaja še danes. Svoje spomine bosta strnili prevajalka Mojca Dobnikar in pisateljica Suzana Tratnik.

Zgodba o skrivnostni ženski je vezana na arheološko najdišče Rifnik. To je zelo markanten hrib na severnem obrobju razgibanega Kozjanskega, južno od Šentjurja, ki obvladuje pokrajino in s svojo stožčasto obliko dolini ob reki Voglajni daje posebno mikavnost. Zato ne preseneča, da je bil Rifnik bolj ali manj nepretrgano poseljen v vseh pomembnejših zgodovinskih obdobjih. Arheološki park Rifnik pa stoji na kraju največje poznoantične naselbine na Slovenskem.

Ob robu Solkanskega polja, obsežnega kmetijskega zemljišča, ki je po razmejitvi leta 1947 ostalo v Italiji, stoji nenavadna vila, ali dvorec. Opasana z visokim zidom, ki šele na južni strani omogoči pogled na prekrasen vrt, z mogočno alejo dreves proti glavnemu vhodu. Če popotnik vsaj malo sledi logiki meje, ki poteka po polju kmalu ugotovi, da je dvorec anomalija. Meja namreč pri njem sunkovito zavije, tako da ga izvzame iz tega, kar je danes Slovensko, včasih pa je bilo Jugoslovansko ozemlje. Že samo to dejstvo je dovolj nenavadno, ko pa se poučimo še o zadnji prebivalci dvorca, postane zgodba nadvse zanimiva. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Dolga zgodovina antičnih vplivov, preseljevanja ljudstev, kultov, šeg in običajev je na našem ozemlju tvorila tradicijo praznovanja v pustnih časih, ki si jo sicer delimo z mnogimi sosednjimi državami, a se v naših krajih izraža z lokalno noto. Laufarji na Cerkljanskem, kurenti na Ptuju in vse, kar pade vmes, je izraz domišljije Slovencev in njihovih prednikov. Vsako leto v tako imenovanem petem letnem času, kot se tudi pogosto označi pust, vsa Slovenija zaživi in ulice preplavijo maškare. Maske imajo različno sporočilnost: od tradicionalnih mask, ki jih že stoletja uprizarjajo domačini, do praznovanja priljubljenih likov iz pop kulture ali kritike aktualnih dogodkov. Dokumentiranje teh karnevalov in pustnih skupin pa zahteva terensko delo, o katerem govori tokratna oddaja Sledi časa, v kateri gostujejo kulturologi in etnologi iz Slovenskega etnografskega muzeja: Adela Pukl, Anja Jerin in Miha Špiček, ki so tudi avtorji nedavno odprte razstave o maskah.

Oddaja Sledi časa bo tokrat nekoliko drugačna. Pa ne le zaradi državnega praznika, temveč tudi zato, ker je slovenski kulturni prostor pred kratkim izgubil velikega človeka. 2. februarja, le dober mesec pred svojim 90. rojstnim dnem, je umrl Miroslav Košuta, pesnik, dramatik, eden ključnih varuhov slovenske besede v tržaškem prostoru, sicer pa nekaj časa tudi novinar na RTV Ljubljana. Kmalu potem, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, je bil Miroslav Košuta gost oddaje Razkošje v glavi, ki vam jo v spomin in poklon pesniku ponujamo v poslušanje.

Zasavska planinska pot je planinska vezna obhodnica ali planinska transverzala v Sloveniji. Ima že skoraj 70 let svojega obstoja. Leži v Posavskem hribovju. Povezuje Zasavje in Posavje v vezno pot z 19 kontrolnimi točkami (žigi). Dolga je 200 kilometrov, z vzponi 9.613 m in spusti 8.573 m. Razdeljena je na 12 etap, od 4 do 8 ur hoda. Zasavska planinska pot omogoča obhod Posavskega hribovja po urbanih dolinah in samotnih planotah, ob obisku 12 planinskih koč in vaških gostiln.

Socialno delo se je kot organizirana družbena praksa razvilo v 19. stoletju ob industrijski revoluciji, ko je odgovarjalo na množično obubožanje delavstva, pozneje pa se je oblikovalo tudi kot strokovna in akademska veda. Nastanek socialnega dela so odločilno zaznamovale pionirke, kot so Helen Bosanquet, Octavia Hill, Jane Addams, Alice Salomon, Ilse Arlt in druge. Te so sprva delovale v okviru dobrodelnosti, hkrati pa razvijale emancipacijske teorije, povezane z bojem proti revščini, sufražetskim gibanjem, državo blaginje, etiko skrbi in človekovimi pravicami. Ob minuli stoti obletnici socialnega dela na območju Jugoslavije in Slovenije bosta o zgodovini socialnega dela spregovorili red. prof. dr. Darja Zaviršek in doc. dr. Sara Pistotnik s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Gostji je pred mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.

V medijski krajini je postalo popularno primerjanje minulih obdobij človeštva s sedanjostjo. Predvsem radi vlečemo rojstvo destruktivnih ideologija iz tridesetih let dvajsetega stoletja z današnjim stanjem duha in geopolitično situacijo. A lahko gremo v teh poskusih še dosti globje. V še mračnejša obdobja, ko se je bestialnost človeka postavila na ogled kot redko kdaj. Govorimo o času visokega srednjega veka, ki se je nato prevesil v nove zore in nova upanja novega veka. Takrat, ko je cerkev prevevala vsako srčiko bivanja, so po evropski celini, pa tudi drugje po svetu, kamor so kolonizatorji prenesli »omiko,« besneli čarovniški procesi. O majhnem delčku tedanje sodne prakse kot tudi stanja duha govori oddaja sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

O misterioznem življenju vojaškega vohuna Vladimirja VauhnikaKo pomislimo na vohune, nam prejkone pred oči stopijo skrivnostne figure ruskih, ameriških, angleških ali francoskih obveščevalnih služb, ki jih nenehno srečujemo v romanih, filmih in serijah. In vendar tudi naša lastna zgodovina skriva nekaj vohunskih zgodb, pa čeprav te morda niso doživele tako dramatičnih upodobitev. Prav eni od njih se bomo posvečali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali po stopinjah Vladimirja Vauhnika, vrhunskega slovenskega obveščevalca, ki je zaslovel po svoji do ure natančni napovedi časa nacističnega napada na Jugoslavijo, sicer pa je njegovo življenje - kot se za pravega vohuna spodobi - v marsičem zelo skrivnostno in je še desetletja po njegovi smrti sprožalo številne polemike. Verjetno eden najboljših slovenskih vohunov - ki je vrhunec svoje obveščevalne kariere doživel v času, ko je bil vojaški ataše prve Jugoslavije v Berlinu, med drug

Kaj so ogledala, zrcala in druge odsevne površine? To niso samo sestavni del opreme naših bivališč, so tudi odsev naših podob in še marsičesa. Ogledala imajo bogato in zanimivo zgodovino: od odsevov na vodni gladini, skrivnostnega vulkanskega stekla - obsidiana, do muranskega ali beneškega ogledala, pa vse do industrijsko izdelanih steklenih površin. Poleg tega nosijo v sebi tudi magične in simbolne moči, kot vrata v svetove onkraj vsakdana. Na te poti se bomo podali v oddaji Sledi časa.

Tudi letos so arheološka najdišča po Ljubljani razkrila nekaj skrivnosti, ki so bile pokrite s stoletji in tisočletji nenehnih sprememb in preureditev v krajinah podzemlja, površja in podnebja. Tako so arheologi med izkopavanji na arheološkem najdišču ob Centru Janez Levca naleteli na nenavaden pokop odraslega moškega, ki ga je usoda dohitela v zadnjih izdihljajih zadnjega stoletja pred začetkom našega štetja. Identifikacija skeleta s presenetljivimi pridatki iz obdobja zgodovinskega preloma arheologe spravlja v zadrego, saj bi mu radi določili socialni status, ga umestili med staroselce, Kelte, prišleke ali popotnike, najbolj pa jih zanima, kdo je bil pokojnik, zakaj je moški umrl in kako se je to zgodilo. Ne glede na to, s kašnimi izzivi se ubadajo poznavalci življenj minulih svetov, pa je enigmatična najdba našla prostor v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, v kateri bo še nekaj časa na ogled razstava Usoda neznanca s Prul. Sogovorni

Težko verjetno, a ob omenjanju rojstva, ki ga imamo okoli božiča ves čas na ustih, tako malo omenjamo porod. Se pravi fiziološki fenomen, ki našemu rodu sploh omogoča preživetje na tem planetu. Razen političnih prepirov o porodu govorimo tako zelo redko tudi v kontekstu šeg, običajev in navad, s katerimi se ukvarja etnologija. A na srečo se tiha tabuizacija poroda počasi le taja. Pred nekaj meseci smo dobili temeljno delo o delovanju, naporih in uspehih babiške službe iz povojnih let. Babica, kot osrednji zdravstveni lik v življenju nosečnice in porodnice, ima v Sloveniji dolgo in spoštovano tradicijo. A do pred kratkim se je izjemno malo vedelo o povojnem delovanju t. i. terenskih babic; na hitro izšolanih deklet, ki so se po letu 1945 odpravile na slovensko podeželje in pomagale rojevati in v isti meri tudi izobraževati in prosvetljevati takrat v klešče zaostalosti in tudi revščine ujeto populacijo. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

O gospodarski in vojaški pomoči zahoda socialistični Jugoslaviji po njenem razkolu s Sovjetsko zvezoKo se danes pritožujemo nad vojaško in gospodarsko odvisnostjo od Združenih držav, Evropa pa le stežka skuša pridobiti nekaj več suverenosti - medtem ko v Sloveniji o suverenosti bržkone niti razmišljamo ne več - se marsikomu zdi zgodba naše nekdanje države, socialistične Jugoslavije, kot opomnik, da naš prostor ni bil vedno in nujno podrejen politiki velesil, Jugoslovani so se namreč v hladni vojni skozi povezovanje z državami tretjega sveta v Gibanju neuvrščenih izognili tako podrejenosti Združenim državam kot Sovjetski zvezi. Čeprav to do neke mere gotovo drži, pa se je ta zgodba zares začela šele v 60-ih, najprej pa v sredini 50-ih let preteklega stoletja. Pred tem pa je bila slika precej drugačna. Jugoslavija, ki je bila prva leta močno podrejena Sovjetski zvezi, je namreč kmalu po razkolu z Moskvo leta 1948 postala ena največjih evropskih prejemnic zahodne,

V iskanju pozabljenih glažut Steklarska tradicija slovenskega etničnega prostora je eden najbolj bleščečih dokazov naše vpetosti v kulturne, industrijske in trgovske tokove centralne Evrope. Kajti steklo in njegova proizvodnja že stoletja stojijo na križišču med industrijo, obrtjo in umetnostjo. Po mednarodnem letu stekla izpred nekaj let so se raziskovalni napori za detekcijo in vrednotenje steklarske tradicije še povečali in iz severa Primorske prihaja zgodba o pozabljenih glažutarjih, ki so celo stoletje delali v globini tedaj skoraj nepristopnega Trnovskega gozda. Nove raziskave so to privlačno temo obudile dobesedno iz črepinj in kmalu se lahko nadejamo, da bo vedenje o glažutarjih dostopno tudi širši javnosti. V oddaji Sledi časa tako v širši slovenski prostor prinašamo nekakšen uvod vanjo.

Kavarna Evropa je bila nekdaj priljubljeno zbirališče Ljubljančanov. To je bila kavarna dunajskega tipa, kjer so kavo pili meščani in izobraženci: Josip Jurčič, Janko Kersnik, Lili Novy, Gojmir Anton Kos, Stane Kregar, Dana Pajnič Oražem in mnogi drugi. Predvsem pa je bil to prostor, kjer so se kresala mnenja in rojevale ideje, ki so pomembno vplivale na razvoj slovenske kulture in družbe. Nastanek, razvoj in zaton kavarne Evrope v okviru razvoja dunajskega tipa kavarne in kavarniške kulture obeh mest (Dunaja in Ljubljane) je v Sledeh časa raziskala Darja Pograjc. Sogovornika: Bogo Zupančič, arhitekturni zgodovinar in muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter dr. Božidar Jezernik, redni in zaslužni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.