Proti Etru

Martin Turk je docent na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorica, filmski režiser in scenarist, avtor celovečernega dokumentarnega igranega filma Kino Volta, ki bo na 35. Tržaškem filmskem festivalu doživel svetovno premiero. Film nas popelje v Trst na začetku 20. stoletja, ko se štirje podjetniki pod vodstvom takrat še neznanega dublinskega učitelja Jamesa Joycea odločijo odpreti prvi irski kino – Cinema.

Živa Bizovičar, gledališka režiserka in dramaturginja nas je najprej navdušila z avtorsko predstavo Žene v testu, v ljubljanski Drami, nato pa še z uprizoritvijo JURIŠ, ki je nastala po motivih življenja in dela dveh pesnikov Karla Destovnika Kajuha in Franceta Balantiča. "Vstopno točko v sam projekt prestave, paravi Živa, sva našla v primerjavi biografij Balantiča in Kajuha, ker naju je z Nikom Žnidaršičem(soavtor koncepta, dramaturg) zelo vznemirjalo, kako je bila njuna zgodba na začetku podobna, kako sta bila oba v isti poziciji beguncev Ljubljani, pesnikov, dveh mladih fantov, ki sta se želela samo izobraževat, ukvarjat s poezijo in tudi kasneje z literarno kritiko, kaj se jima je zgodilo v tem vrtincu Druge svetovne vojne na slovenskem, da sta šla na tako radikalno različni poti."

Živa Ploj Peršuh je muzikologinja in ena naših najbolj nadarjenih, priznanih in vsestranskih dirigentk. Je ustanoviteljica in umetniška vodja Slovenskega mladinskega orkestra (SMO), s katerim bo nastopila na 7. Zimskem festivalu Ljubljana.Slovenski mladinski orkester je projekt, ki vključuje mlade glasbenike med 16. in 26. letom. Leta 2022 je bil sprejet v polnopravno članstvo Evropske federacije mladinskih nacionalnih orkestrov (EFNYO). Istega leta je Plojeva ustanovila umetniški in humanitarni projekt Glasba za prihodnost (Music for the future), v katerem so se mladi nadarjeni Ukrajinski glasbeniki povezali z glasbeniki Slovenskega mladinskega orkestra.

Žiga Roš je predstavnik mlade generacije slovenskih ilustratorjev. Za magistrsko delo je izbral "Ilustracije štirih najpogostejših struktur virusov", mikrosvetove, ki si jih s pomočjo ilustracije lažje predstavljamo. "Moje ustvarjanje je znanstveno natančno", pravi Žiga, "nekaj pa je zapolnjenega z domišljijo". Žiga Roš deluje tudi na področju domišljijske ilustracije, kjer ga zanimajo različne tehnike, najpogosteje se poslužuje vektorske risbe in digitalnega kolaža, s katerim gradi nadrealistične arhitekture in tako ustvarja sanjske in fantazijske svetove.

Mlada gledališka režiserka Nina Ralić Kranjac se je skupaj z damaturgom Tiborjem Hrsom Pandurjem lotila uprizoritve Mrakijada, ki je nastala po trilogiji Rimljanovina, ter drugih besedilih pisatelja in dramatika Ivana Mraka. Ni naključje, pravi, da se je prav njena generacija lotila tega izjemnega umetnika, ki s strani družbe ni bil priznan, hkrati sam vztraja na neki margini in prav zaradi tega je vedno znova dobival vsebino iz katere je črpal in pisal, na nek način portretiral to, kar je nekoč naredil že Cankar. Miloš Kosec, eden najbolj pronicljivih slovenskih arhitektov mlajše generacije, kurator in sokurator zadnjih treh odmevnih razstav v muzeju MAO: "Iščem stanovanje": sto let organizirane stanovanjske gradnje pri nas, ki je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize, "Universum Plečnika" ter trenutno aktualne razstave: "Struktura modernosti: v iskanju Edvarda Ravnikarja", arhitekta, ki je zakoličil prostore moderne slovenske družbe in države. Miloš Kosec je z letošnjim l

Luka Marcen je eden vidnejših predstavnikov najmlajše generacije slovenskih gledaliških režiserjev s štirimi premierami na štirih odrih: v Gorici, Mariboru, Celju in Ljubljani. Na oder Male Drame, v petek, 22.decembra 2023. premierno postavlja igro Tango, poljskega dramatika Slawomirja Mrožka. V letošnjem letu je bilo kar deset njegovih uprizoritev na rednem sporedu v šestih gledaliških hišah po Sloveniji.

Gostja je mlada arhitektka Ana Jerman, ki je za svojo magistrsko nalogo Za vse je mesto, prejela univerzitetno Prešernovo nagrado. Njena projektna študija bivalnih tipologij za ranljive skupine in idejna zasnova prostorov skupnosti na območju Hrovatinovega vrta v Ljubljani, zastavlja vprašanje ali lahko arhitektura ustvarja enakopravne pogoje bivanja za vse ter ali lahko spodbuja odprto in vključujočo družbo?S skrajno skrbno zasnovanim idejnim projektom Ana Jerman konkretizira vizijo deinstitucionalizacije in integracije ranljivih skupin ter uveljavljanje »pravice do mesta«. Njeno magistrsko delo ponuja poglobljeni razmislek o zasnovi dostojnega življenjskega prostora in arhitekture za vse.

Domen Valič je dramski igralec, ki je pred časom zapustil Mestno gledališče ljubljansko in odšel "na svoje". Danes ga lahko spremljamo na televizijskih zaslonih in na različnih odrih po Sloveniji. Trenutno po Sloveniji gostuje z monokomedijo z naslovom Žigolo s. p.

Anja Delbello in Aljaž Vesel, prejemnika nagrade Slovenskega knjižnega sejma najlepše oblikovane knjige 2023: Pastirji in klavnica, dokumentarnega fotografa Simona Changa, ki nas skozi različne zgodbe in fotografije popelje po Kurdistanu. "Tja nisem šel kot fotoreporter", pravi Chang, "knjiga je moj osebni pogled o deželi, ki hrepeni po svobodi, zato je polna zapisov iz terena in tudi drugih ljudi, ki sem jih srečeval."

Prve slovenske fotografinje lahko v Galeriji Jakopič spoznate na razstavi Slovenske umetnice v obdobju 1850-1950. Sokuratorka postavitve je dr. Marija Skočir, višja kustosinja ter vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica."Gre za zelo široko metodologijo raziskovanja, marsikaj se najde, ampak šele od tistega trenutka dalje, ko poznamo ime teh fotografinj. Vsi pregledi fotografije na Slovenskem so fotografinje namreč bolj ali manj izpustili, le tu in tam se pojavi kakšno ime. Zgodbo slovenskih fotografinj začenjamo okoli 1863, ko so delovale predvsem v ateljejih."

Hanna Slak, filmska režiserka in scenaristka, avtorica filma Niti besede, ki se je uvrstil v tekmovalni program kanadskega filmskega festivala v Torontu. V svojih filmih se ukvarja s problematiko posledic nasilja in vpliv nasilja na tiste, ki niso neposredno vpleteni v nasilno dejanje.

Gost je dr. Ali Žerdin, avtor dokumentarne razstave Zgodovinski spomin, tretja dimenzija časopisa, ob 60. obletnici atentata na Johna F. Kennedyja, ki je te dni na ogled v Prvem predverju Cankarjevega doma.Ali Žerdin je novinar in urednik ter kustos Muzeja tiska, ki že vrsto let sistematično zbira in hrani časopise in revije pomembnejših medijskih dogodkov v svetovni (in naši) zgodovini.

Nina Zagoričnik gosti slovenskega arhitekta Borisa Bežana, ki živi in dela v Barceloni. Vodi biro BAX, v katerem so načrtovali števiulne projekte na področju kulture, vse od Finske do Španije. Biro je zmagal tudi na javnem natečaju ljubljanske občine za ureditev nekdanje tovarne Rog in širšega urbanega območja okrog kompleksa. Vodilna misel zasnove je bila prezentirati industrijsko kulturno dediščino.

Režiserka, producentka in scenaristka, soustanoviteljica Petra Pan Film, ki producira predvsem kreativne dokumentarne in dokumentarno-igrane filme. Trenutno deluje in živi med Ljubljano, Skopljem in Marseillom. Njen novi dokumentarni film Telo je prejel nagrado vesna za najboljši dokumentarni film na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.V filmu spremljamo protagonistko Urško, ki ji nenadna bolezen postavi ključna vprašanja, kako se vzpostaviti na novo, kako te vidijo drugi in kakšno vlogo odigrata družina in prijateljstvo.

Tina Konec je mlada vizualna umetnica, ki skozi risbo izraža naravo. Njen vir inspiracije so drevesa, krošnje dreves ali iglavci, ki jih na sprehodi fotografira. Ko upodablja igličasta drevesa nas s podrobnostmi opozarja na lepoto in krhkost narave. Trenutno svoja dela razstavlja v Generali Galeriji za Bežigradom. Štiri serije slik, nastale v času od leta 2018- 2023, je poimenovala Črno na belem. Sporočila njenih slik so še kako aktualna: "Narava in naravno okolje sta tisto, kar bi moralo biti najbolj spoštovano in cenjeno. Pa ni."

Festivalska kinooperaterka, ki na številnih filmskih festivalih po svetu pripravlja filme najrazličnejših žanrov za najboljšo izvedbo projekcije. Že nekaj tednov ali celo mesecev pred vsakim festivalom natančno pregleda in popiše vse potrebne informacije, kot so format slike, zvočna obdelava, podnapisi in dolžina filma. Polona Kuzman je tudi specialistka za rastlinske sire v eni od nizozemskih restavracij z dvema Michelinovima zvezdicama.

Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. To je naslov četrte pesniške zbirke Miljane Cunte, pesnice, prevajalke in urednice. Bila je programska vodja festivalov Vilenica in Fabula, njena poezija je prevedena v več jezikov, nominirana je bila za osrednje pesniške nagrade v Sloveniji."Poezija je dinamika prihajanja in odhajanja, je resnica našega obstoja in položaja v svetu. Tako so tudi nastajale te pesmi, napisane kot neke zgodbe o mojih krajih na Primorskem, o ljudeh, ki so me tam spremljali že od otroštva. Na nek način sem se želela vrniti in se jim pokloniti." Miljano Cunto je doletela čast, da skupaj s Slavojem Žižkom nastopi na otvoritvenem dnevu, ko bo Slovenija predstavljena kot osrednja gostja na letošnjem mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu.

Mark Požlep je v Belgiji delujoči slovenski umetnik, ki to poletje je v Cukrarni predstavil svoj multimedijski projekt Permamnent Vacation / Neskončne počitnice. Večplastno pripoved o Jadranski magistrali, zgrajeni s pomočjo Jugoslovanske armade, v rekordnem času med letoma 1945 in 1966. "Gradnja 1006 kilometrov dolge ceste vzdolž Jadranske obale, od Trsta do črnogorsko-albanske meje, je morda res videti nostalgična," pravi Požlep, a je v svojem času temu primorskemu prostoru prinesla nešteto turbulentnih sprememb ter spremenila socialno-ekonomski obraz regije. Mark Požlep je magistrski študij je opravil na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, nato je študij nadaljeval v Bruslju ter na HISK v Gentu, kjer trenutno živi in ustvarja. Tako kot večina njegovih projektov tudi Neskončne počitnice odpirajo vrsto vprašanj za predstavitev umetnikovih ugotovitev, v tem primeru o jadranski obali.

Barbara Ogrič Markež je ilustratorka, oblikovalka, fotografinja in pedagoginja. Sodelovala je pri oblikovanju prve in druge dopolnjene izdaje monografije Sadje sonca, Gregorja Božiča, in je tudi avtorica ilustriranega popisa starih sadnih sort Goriških Brd. Na Slovenskem knjižnem sejmu je za svoje oblikovanje in ilustracije že dvakrat prejela prestižno nagrado za najlepše oblikovano knjigo: leta 2013 za kuharsko knjigo FAO 37.2.1, o morskih dobrotah, ter leta 2018 za pesniško antologijo Nekaj zelo zelo lepega, pisateljice Neže Mauer.

Doktorica Mateja Ratej je znanstvena sodelavka in raziskovalka na inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, kjer se v okviru koncepta historične antropologije posveča proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama. Raziskuje biografije preteklih bolj ali manj anonimnih posameznikov ter skozi njihova življenja spoznava njihov čas, družbo, takratne socialne politične hierarhije ter miselne svetove. Je tudi urednica biografskih študij v zbirki Življenja in dela (izdaja Inštitut za kulturno zgodovino) ter področna urednica pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu. V zbirki Življenja in dela je uredila več monografij biografskih študij: Osebnosti prve svetovne vojne, Biografija na prehodu v digitalnost, Mariborske osebnosti, Osebnosti slovenskega gledališča, Osebnosti slovenske medicine, Osebnosti slovenskega novinarstva, Slovenski biografski almanah XIX. stoletja ter monografijo Osebnosti druge svetovne vojne, ki je izšla letos. Še kako pomembno je, da se v današnjem času spominjamo tist